• MARJETKA, STR. 89

    MARJETKA, STR. 89

    režija in koreografija: Sebastjan Starič; Avtor: L. Huebner

    MARJETKA, STR ...

    režija in koreografija: Sebastjan Sta ...

    (eksperimentalno-satirični kabaret)
    Povezava do predstave

  • TI NORI TENORJI

    TI NORI TENORJI

    Režija: Gojmir Lešnjak - Gojc; Avtor: K. Ludwig

    TI NORI TENOR ...

    Režija: Gojmir Lešnjak - Gojc; Avtor ...

    (komedija)
    Povezava do predstave

  • SEKS IN LJUBOSUMNOST

    SEKS IN LJUBOSUMNOST

    Režija: Jaša Jamnik, Avtor: M. Camoletti

    SEKS IN LJUBO ...

    Režija: Jaša Jamnik, Avtor: M. Camo ...

    (pohotno-maščevalna komedija)
    Povezava do predstave

  • O PETELINU IN PAVU

    O PETELINU IN PAVU

    Režija: Žiga Sedmak; Avtorica: Bina Štampe Žmavc

    O PETELINU IN ...

    Režija: Žiga Sedmak; Avtorica: Bina ...

    (vesela igrica za otroke)
    Povezava do predstave

  • MARATONCI TEČEJO ČASTNI KROG

    MARATONCI TEČEJO ČASTNI KROG

    Režija: M. Šmalc, Avtor: D. Kovačević

    MARATONCI TE? ...

    Režija: M. Šmalc, Avtor: D. Kovačev ...

    komedija
    Povezava do vsebine
    Povezava do predstave

  • Pregled Šentjakobskih zbornikov kar preko spleta!

    PREGLED ŠENTJAKOBSKIH ZBORNIKOV KAR PREKO SPLETA!

    PREGLED ŠENT ...

    ...


    Povezava do vsebine

  • MICKA

    MICKA

    Režija: Simon Šerbinek, Avtor: R. Vilčnik

    MICKA ...

    Režija: Simon Šerbinek, Avtor: R. Vi ...

    (komedija)
    Povezava do predstave

  • TRIKO

    TRIKO

    Režija: Gorazd Žilavec; Avtor: Milan Jesih

    TRIKO ...

    Režija: Gorazd Žilavec; Avtor: Milan ...

    (ena dejanska burka)
    Povezava do predstave

  • BLOK II

    BLOK II

    režija: Andrej Jus; avtor: R. Vilčnik

    BLOK II ...

    režija: Andrej Jus; avtor: R. Vilčni ...

    (komedija)
    Povezava do predstave

  • DEKAMERON

    DEKAMERON

    režija: P. Ekart, avtor: G. Boccaccio, dramatizacija: J. Usenik

    DEKAMERON ...

    režija: P. Ekart, avtor: G. Boccaccio ...

    (komedija)
    Povezava do predstave

  • KLINIKA TIVOLI D.O.O.

    KLINIKA TIVOLI D.O.O.

    režija: Gorazd Žilavec

    KLINIKA TIVOL ...

    režija: Gorazd Žilavec ...

    (komedija)
    Povezava do vsebine
    Povezava do predstave

Pregled Šentjakobskih zbornikov kar preko spleta!
Prikaži / Skrij

PREGLED ŠENTJAKOBSKIH ZBORNIKOV KAR PREKO SPLETA!


Povezava do vsebine

Novice

Strokovna pisma podpore

Mile Korun (režiser) - pismo podpore

Dragi prijatelji,

Slišim, da hočejo šentjakobsko gledališče preseliti. To je nedopustno in pravi kulturni škandal. Gledališče, ki je že desetletja eno od najbolj izvirnih ljubljanskih ljubiteljskih umetniških skupin, gledališče, kjer je svojo ustvarjalnost pot začenjali številni znameniti slovenski igralci in režiserji (Stane Sever in mnogi drugi), gledališče, ki je še danes prva vadnica in učilnica mnogim poznejšim študentkam in študentom Akademije za gledališče, radio, film in televizijo (govorim iz lastnih dolgoletnih izkušenj), gledališče, ki je s časom oblikovalo svoje čisto posebno izredno dojemljivo in hvaležno občinstvo (spet govorim iz lastnih izkušenj), gledališče, ki ima torej pomembno kulturno in umetniško, vzgojno in izobraževalno funkcijo, gledališče, ki se je na tej lokaciji uveljavilo in postalo nekakšno prijazno domovanje ljubljanske gledališče tradicije - to gledališče ne more in ne sme zapustiti svojega prostora, svoje hiše.

Pridružujem se vašim utemeljenim prizadevanjem, da ostane šentjakobsko gledališče tam, kjer si je z izredno pridnostjo, iznajdljivostjo in talentom zasluženo postavilo svoj dom - v srcu Ljubljane

Ljubljana 21. novembra 2008

 

Vesna Arhar štih (režiserka) - odprto pismo

Ne selite gledališča!

Mestni dom, ki stoji na nekdanjem in sedanjem Krekovem trgu nasproti Mahrove hiše tik pod ljubljanskim Gradom, je bil zgrajen 1899. V času njegove gradnje se je govorilo, da bo namenjen predvsem gasilski dejavnosti, torej bo tu Gasilski dom. Ko pa je bi dom dograjen, so se vanj vselile različne dejavnosti. »Gasilsko društvo, vodovod in elektrarna imajo v njem svoje pisarne, inspekcijske sobe in skladišča; nahajajo se tam policijska stražnica in stražniška kasarna, velika dvorana pa je na razpolaganje raznim društvom. Volilni shodi, veselice, zborovanja in razstave so se v domu kar vrstile. Dne 12. aprila 1913 je v njem predaval tudi Ivan Cankar o jugoslovanskem vprašanju.« Tako poročata v svoji knjigi Ljubljana na starih fotografijah, Zgodovinski arhiv, Ljubljana, 1985, avtorja Marjan Drnovšek in Mirko Kambič. To so zgodovinska dejstva.

Zgodovinska zgodba pa se še nadaljuje. Leta 1920 so dali člani Gospodarskega naprednega društva za šentjakobski okraj v Ljubljani pobudo, da se ustanovi šentjakobski oder. In se je ideja uresničila. Najprej so imeli dvorano v Florijanovi ulici 27 in tam v letu 1921 igralci že uprizorijo Strindbergovega Pelikana. V letu 1932 pa se je šentjakobsko gledališče preselilo v Mestni dom. Torej so na tem, šentjakobskem odru že 76 let, kot društvo pa delujejo že 87 let.

Saj je vseeno 87 ali 76 let, vemo, da so to leta, ko naj bi človek že intenzivno mislil na Matildo, nas poučujejo nekateri naši nadvse priljubljeni javni delavci, nisem pa prepričana, da so to že tudi leta, ko lahko neko inštitucijo kar ukinemo. Nek organizem z sedeminosemdesetletnimi koreninami ali pa šestinsedemdesetletnimi koreninami, saj je vseeno, starost je starost, preprosto izpuliti in presaditi drugam, pomeni konec tega organizma! Začeti nekaj čisto drugega čisto od začetka. Iz nule! Uničiti staro, začeti novo!

Teater La Fenice v Benetkah je bil zgrajen leta 1792. A je pogorel. Prvič deloma, 1836, drugič do tal, leta 1996. Nikomur ni padlo na pamet, da bi gledališče postavili kje drugje na novo in drugačno. Ali da ga sploh ne bi obnovili! Osem let so potrebovali, da so do detajlov postavili repliko pogorelega gledališča na pogorišču! Zaradi stavbe same in tudi zaradi duha, ki je prebival v njej. Zaradi tradicije in spoštovanje do vseh, ki so tej stavbi prinesli njen sloves. Med drugimi skladatelji Rossini, Verdi, Stravinski, Britten.

Kajti, če se leta in leta nek gledališki dogodek odvija na enem in istem kraju, se na tem mestu rodi duša gledališča! Lahko se pa temu reče tudi tradicija!

Zaradi te gledališke duše ali tradicije, ko se bo praznovala 100. obletnica šentjakobskega gledališča, kar se bo zgodilo v letu 2021, to se pravi čez 13 let, zaradi te tradicije se je vredno potruditi, da gledališče obstane in ostane kjer je zdaj! Stati in obstati! Narod, ki sam sebi reže korenine, se ne bo dolgo obdržal…

Seveda mnogi tega slavja ob 100 letnici gledališča ne bodo več dočakali, zaradi naravne poti življenjskega ciklusa, in jim je morda malo mar, kaj se bo dogajalo v letu 2021. Si pa mislijo (a ne razmišljajo!): »Mi, ki odločamo danes in zdaj in tukaj, mi bomo podirali, prestavljali, premikali po svoje. Kaj nas brigajo korenine, kaj nas brigajo oddaljene bodoče proslave stoletnic! Mi, zdaj in tukaj!« Tako nekako razumem ozadje te ideje, da se šentjakobsko gledališče preseli na drugo lokacijo. »Butalci, Butalci, mi smo mi, mi smo mi! Butalci, Butalci, mi smo mi!« Ups, kako je pa to sem zašlo! To je Butalska himna iz musicala o Butalcih. škoda, ker ob branju ni slišati še glasbe! Napisal jo je Urban Koder. Je zelo pevna in lahko bi kdaj pa kdaj zamenjala Zdravljico! Res ne vem, zakaj ne bi bili Slovenci narod, ki bi imel dve državni himni! Vsaj v nečem bi bili izvirni!

Sicer pa Slovenci že imamo en fino izvirno lastnost in jo dosledno izvajamo že stoletja! Takoj, ko Slovenec, tisti, ki je malce bolj zaslužen od drugih, umre, ga dva do tri dni slavimo in poveličujemo njegova dobra dela. Potem pa veselo in kar se da hitro pozabimo nanj. Ohranili smo si le dva, tri spominske primerke, da jih lahko slavimo in imamo zato proste dneve!

To je seveda logično: prostora za žive je čedalje manj, treba je misliti na nas, zdaj in tukaj.

Statistika šentjakobskega gledališča kaže, da se je po odru tega teatra sprehodilo 775 igralk in igralcev in režiralo 57 režiserjev. To je podatek ob 75. letnici gledališča, ko se je ta obletnica še slavila. Pravkar se začenja doba izgubljanja zgodovinskega spomina.

In zato, kdo pa še sploh ve, da so nekoč po teh, šentjakobskih odrskih deskah hodili ljudje, ki jim je bilo ime Danilo Bučar, Ivan Cesar, Metka Bučar, Ančka Levarjeva, Stane Sever, Miran Sancin, Frane Milčinski-Ježek, Rudi Kosmač, Mihaela šaričeva, Miran Petrovčič? Sami pokojniki, bolj ali manj pozabljeni.

Da imajo na tem, šentjakobskem odru, svoje gledališke začetke tudi igralci in igralke mlajšega obdobja: Pavle Jeršin, Bine Matoh, Saša Pavček, Draga Potočnjak, Barbara Cerar, Nataša Barbara Gračner, Lara Jankovič, Gašper Tič, Jurij Zrnec…

Da so na tem odru režirali Milan Skrbinšek, Mirko Mahnič, Ciril Debevec, Hinko Košak, Fran Žižek, Viktor Molka, Marjan Belina, Marko Marin, Miran Herzog, Balbina Battelino Baranović, Marija šeme, Vesna Arhar štih, Jože Vozny, Igor Košir, Andrej Stojan, Iztok Tory, Dieg De Brea, Marjan Bevk, Mile Korun…to ne pomeni nič?

Prepričana sem, da ti, ki selijo »gledališko tradicijo« o teh ljudeh ne vedo nič ali pa prav malo. Mrtvih ne spoštujejo, živih, teh, ki zdaj in tukaj na odru šentjakobskega gledališča živijo in delajo, pa še manj! štacunarska miselnost, trma in vsakršno pomanjkanje zgodovinskega in kulturnega spomina.

Nekaj je res: gledališka ponudba v Ljubljani je velika! Mestni dom je zdaj močan center lutkovne dejavnosti. Ni pa edini prostor lutkovnih predstav. Nekaterim pa se zdi velik greh, da so velika dvorana, zaodrje in garderobe, ki so tudi končno preurejeni in opremljeni kot je treba, dani v uporabo nekim nebodijihtreba amaterjem. Amaterski igralec je danes sinonim za vaškega igralca na podeželskem odru. Torej v centru Ljubljane ti ljudje nimajo kaj iskati. Naj gredo iz stavbe, od koder lahko gledajo glavno mestno tržnico v stavbo, kjer bodo lahko gledali moščansko tržnico. Županu se zdi najbrž to eno in isto, Pogled na tržnico tu ali tam, saj je vseeno! Tam naj se izživljajo! Mestni dom pa naj bo namenjen v celoti z vsemi svojimi prostori kulturi mladih. Upam, da bodo mladi, predno bodo vstopili v ta dom kulture, z občudovanjem vrgli še oko na centralno mestno tržnico in parkirišča pod njo, bodoča seveda!

Zakaj ne bi šentjakobčani ostali v svoji dvorani, v svojih prostorih? Koga motijo in zakaj? Z malo več pogovorov med šentjakobčani MOL, z malo več ustvarjalne volje, predvsem pa z precej več denarja, je mogoče to gledališče dvigniti na nivo, enakovreden ostalim poklicnim gledališčem. šentjakobčani so v vsej svoji dolgoletni tradiciji že pokazali, da znajo igrati za otroke! Pa naj igrajo zgolj in samo zanje! Pomagajte jim pri tem!

In če smo malce zlobni: šentjakobsko gledališče je imelo veliko imenitnih gledaliških predstav za otroke, pravzaprav je bilo to edino gledališče, ki je vsa leta skrbelo za mladino in otroke, tudi takrat, ko sta Drama in Mestno gledališče prenehali uprizarjati otroško odrsko literaturo in je Mladinsko gledališče ostalo mladinsko samo še po imenu. Treba je pobrskati po kritikah šentjakobskega gledališča, dokler so se še pisale in objavljale, in našlo se bo veliko odličnih ocen predstav za otroke.

Torej: profesionalno vodstvo, profesionalni ustvarjalci predstave, mladinski repertoar in amaterski igralci. In več denarja!

Amaterizem na odru sredi Ljubljane nas moti, amaterizem v filmu pa, oh, kako nas lahko navdušijo! Amaterjem na odrskih deskah nekateri rečejo diletanti, amaterjem v filmu pa naturščiki! Pa saj nas bi šentjakobski amaterji tudi lahko navduševali, le dati jim je treba priložnost! Omogočite jim boljše delo, spoštovani na MOL! Selitev bo dražja! Selili boste fundus in vso kramo obeh teatrov, selili igralce in pisarne, ne boste pa preselili duha gledališča. Nobenega. Ker se to ne da!

Bo Gledališče za otroke, ki res še ni pokazalo več kot prizadevnost in voljo v teh nekaj letih, zaradi selitve iz Kulturnega doma španski borci v Mostah v Krekov dom v Center Ljubljane, imelo bolj kvalitetne predstave?

Te države ne razumem že od osamosvojitve naprej! Podrli smo vse povprek, vse dobro in vse slabo samo zato, da bi čim prej pozabili na prejšnjo skupno državo!

Vse smo začeli znova. Nihče, ki je kolikor toliko pri sebi ne bo podrl cele hiše zato, ker je v nje treba zamenjati nekaj cevi, prebeliti sobe, urediti streho in urediti prostore po svojem okusu. Prva nova oblast je podrla vse in začela vse znova in tako imamo danes težave na področju plač, pokojninske ureditve, davkov, socialne varnosti, zdravstva, šolstva, športa, kulture. Skratka, povsod! Pa še v težki puberteti smo! In naduti! In zaverovani vase in v svoj samojazimamprav! V eni besedi!

šentjakob je tradicija! Naj jo ohrani in prenese v jutrišnji dan!

Gledališče za otroke v Kulturnem domu španski borci je sicer pridno, prizadevno, svojega pravega obraza pa še nima. Mar veste, gospod župan in vaša ekipa, da boste s tem, ko boste uničili šentjakob, ostali v zgodovini zapisani kot grobarji tega gledališča? Vprašajte malo, kako je bilo z ukinitvijo gledališč v Kranju, Ptuju, Kopru in Postojni in kdo jih je ukinil in kdaj! In zakaj! In kakšne muke so ta gledališča imela, da so se po mnogih letih nekatera le postavila spet na noge.

Mar res mislite, da boste s selitvijo iz ene stavbe v drugo pomagali pridobiti na kvaliteti gledališču iz španskih borcev? Naj delujeta obe gledališči, vsako s svojo podobo, eno z daljšo, drugo s krajšo tradicijo. Naj se razvijata vsako v svojo smer. Po svoji notranji moči, ki jo premoreta! Tam kjer sta!

Gledališč in botaničnih vrtov se ne da seliti. Lahko pa se jim pomaga, da tam, kjer rastejo, postanejo še lepši, še boljši, še bohotnejši!

Kaj vem, mogoče pa bi morali včasih vendarle »gledali s srcem«! Vsaj tisti, ki ga še imate! Prosim!

Vesna Arhar štih

 

Gašper Tič (igralec) - odprto pismo MOL-u

Spoštovani!

Verjamem v miren, kultiviran demokratični dialog brez odvečne nekoristne konfliktnosti in napadalnosti. Zato najprej hvala, ker boste prebrali to pismo. Zavzemanju za šentjakobsko gledališče sem se pridružil iz preprostih vzgibov dojemanja svojega poklicnega poslanstva, iskrene pripadnosti slovenskemu gledališču in njegovi tradiciji ter kot občan in soustvarjalec ljubljanskemu kulturnega dogajanja. Prepričan sem, da je sedanja mestna oblast, ki sem ji kot volivec naklonjen, jo cenim ter se zavedam kakovosti njenega dela, sposobna prisluhniti utemeljeni razpravi o segmentu njenega sicer uspešnega delovanja in s tem povezani odločitvi, s katero stanovska javnost tako izrazito ne soglaša.

Tudi sam sem mnenja, da je med mnogimi pozitivnimi predvidenimi ukrepi v vaši strategiji o razvoju na področju kulture, sporna odločitev o selitvi šentjakobskega gledališča. Povezana pripojitev GOML pa nedvomno pomeni možnost obogatitve kulturne ponudbe za otroke in mladino v središču mesta, čeprav vemo, da je kljub svoji posrečenosti ideja nastala po neuspešnem poskusu združitve GOML z drugim poklicnim gledališčem in je prav zato upravičena domneva, da bi hitrost pri odločanju utegnila prispevati k nepremišljenosti selitve šGL kot nujne posledice. Razprava o slabših oziroma boljših pogojih na novi lokaciji se mi pri tem zdi drugotnega pomena, saj sem prepričan, da šGL v nobenem primeru ne sme zapustiti domovanja, kjer se je uveljavljalo, raslo in pisalo svojo bogato in pomembno zgodovino. Na tej točki stopi v ospredje razprava o nepogrešljivi vlogi šGL v središču mesta, v preteklosti in prihodnosti.

Preteklost tega skoraj 90-letnega ljubiteljskega teatra, nepozabno zaznamovana s 76 leti delovanja v stavbi na Krekovem trgu, prvem gledališkem domu nekaterih največjih slovenskih gledaliških osebnosti kot so S. Sever, A. Levarjeva, F. Milčinski- Ježek, R. Kosmač in drugi ter danes B. Matoh, Gračnerjeva, Pavčkova itd., nagrajena l. 1996 s častnim znakom svobode iz rok tedanjega predsednika RS g. Milana Kučana in s statusom društva, ki deluje v javnem interesu in zanj danes v sodelovanju s poklicnimi gledališčniki skrbi 180 članov s 6 premierami, 150 predstavami letno za preko 30.000 gledalcev, ne sme in ne more biti prezrta in se nadaljevati drugje. Preprosto, kot tvorijo zgodovinsko bogato središče mesta zgodovinske stavbe, ga tvorijo tudi njih vsebine, če jih je le kdo pripravljen gojiti. To dvoje je neločljivo in zato se stavbi na Krekovem trgu reče šentjakob in se ji še dolgo bo, četudi bi se res zgodilo, kar napovedujete.

Zakaj prihodnost v centru? Ker je možnost aktivnega gledališkega udejstvovanja občanov vseh generacij nepogrešljiv in edinstven tvorni del kulturne raznolikosti in živosti izjemne ponudbe prestolnice, popolnoma združljiv z vašo vizijo gledališke ponudbe v šentjakobu. Dejansko bi kulturni hram, v katerem ponudba zaobjema poklicne lutkovne in mladinske predstave za otroke in mladino ter ljubiteljske predstave, katerih del lahko tudi postaneš, po edinstvenosti in možnostih nedvomno izstopal pri nas in v širšem okolju. Vse kar šG potrebuje za svoj prispevek k takšni ponudbi, je ohranitev svojega nadstropja, v katerem je doma. Kot gledališki praktik sem mnenja, da je možnost za dogajanje takšnega obsega v isti hiši popolnoma realna. Prav zaradi nove dvorane, torej četrtega odra, čudovite in hvalevredne pridobitve. Sodobni oder ”pod zvezdami”, primeren za dobro in atraktivno poklicno gledališče, katerega vrednost bo še večja, če bo spodaj ostal oder, kjer se pot do zvezd začne. šentjakobski oder, ki je bil vselej vez med ljubiteljskim in poklicnim gledališčem, med tradicijo in sodobnostjo, med generacijami. Oder, ki je otroku, mladostniku lahko resnična vez med vlogo gledalca v gledališču za otroke in mladino in morda nekega dne vlogo ustvarjalca v svetu iluzije, ki ga v gledališče vabi znova in znova. Oder, ki je bil ”prva gledališka učilnica in vadnica mnogih slovenskih poklicnih gledališčnikov”, kot v svojem pismu podpore, enem mnogih, ki poleg podpisov prihajajo na naslov šentjakobsko gledališče-Krekov trg 2, pravi g. prof. režiser Mile Korun. S podporo strokovne in širše javnosti, ki jo zbiramo, bi radi Mestnemu svetu le omogočili, da odločitev ponovno premisli in spremeni. Verjamem, da bomo z Vašo pomočjo uspeli in se Vam vnaprej zahvaljujem za posluh, modrost in srce.

Hvala in gledališki pozdrav,

z globokim spoštovanjem,

Gašper Tič.

Ljubljana, 1.12.2008

 

Ivo Svetina - (direktor Slovenskega gledališkega muzeja) - odprto pismo ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću

Spoštovani gospod župan!

Moja osebna in poklicna dolžnost je, da se javno oglasim v zvezi s šentjakobskim gledališčem in odločitvijo mestnega sveta, da se to gledališče izseli iz stavbe, v kateri deluje že mnoga desetletja. Ne glede na vaše samozavestne izjave in izjave vašega načelnika za kulturo dr. Uroša Grilca, da je za vas, torej za mestno občino, “zadeva” končana, kljub peticijam in drugemu javnemu nasprotovanju selitvi šentjakobskega gledališča v Moste, v nekdanji Dom španskih borcev, sedanji GOML (Gledališče za otroke in mladino), vas moram javno opomniti, da je takšna odločitev znamenje popolne arogance oblasti in pomanjkanja osnovnega čuta za kulturo v kar najširšem pomenu te besede, še zlasti pa za gledališče in njegovo žlahtno tradicijo. Kajti samo na spoštovanju tradicije dokazujemo svojo narodovo zrelost in odraslost! V zadnjih časih se nenehno govori o kapitalu, ki brez vsakršne sentimentalnosti posega v naše življenje in nam ga kroji po svojih pričakovanih dobičkih, a vedno znova se izkaže - in tudi tokrat se je izkazalo - da kapital ni naš največji sovražnik, ampak nespamet! In v vaši odločitvi, da se mora šentjakobsko gledališče izseliti iz stavbe, v kateri je doslej delovalo, je znamenje nespameti. Ker vem, da boste vsakršen argument, naj se vaša odločitev razveljavi, zavrnili, teh argumentov tudi ne bom navajal. Ker razumem, da kot župan ne morete obvladovati vseh področij družbenega in ekonomskega življenja v našem glavnem mestu, se sprašujem, kakšen je vaš načelnik za kulturo dr. Grilc, ki bi vam moral vendarle svetovati, da je taka poteza nespametna, a vse kaže, da ta načelnik kaj malo pozna kulturno prakso, da ne rečem pomena in funkcije gledališča, pa naj gre za poklicno ali polpoklicno gledališče. Uradniška pamet, ki se kaže v takšnih odločitvah, je žal v popolnem neskladju s kulturo in umetnostjo, s svobodo ustvarjanja in plemenitim poslanstvom, ki ga v teh časih gledališče, kot edina zares javna umetnost, opravlja. Žal moram tudi vas, kot pred časom sedaj že bivšega ministra za kulturo dr. Simonitija, opozoriti, da se je slovensko gledališče rodilo v letu francoske revolucije, saj je bila 28. decembra 1789 v Stanovskem gledališču v Ljubljani uprizorjena Linhartova Županova Micka, prva slovenska gledališka igra! In to ni bil slučaj, kajti gledališče in svoboda sta brat in sestra. Seveda me boste zavrnili, češ saj ne ukinjamo šentjakobskega gledališča, ampak ga samo selimo iz mesta na obrobje, kjer bo imelo še boljše pogoje delovanja! Pa še bližje BTC, kar zagotovo ne more škodovati. In prav takšna vaša zavrnitev priča o tem, da je bila odločitev, zaradi katere sem se moral oglasiti, spočeta brez premisleka, torej brez uporabe pameti.

In še to: demokracija ni v tem, da ima vsakdo pravico, da izreče svoje mnenje, da se ne strinja z neko odločitvijo. Demokracija je družbeni odnos, v katerem glas demosa (ljudstva) mora in zmore ustaviti samovoljo oblasti.

Ivo Svetina,
direktor Slovenskega gledališkega muzeja

Ljubljana, 26. novembra 2008

 

Izr. prof. Igor Maksim Košir (režiser) - odprto pismo

šentjakobsko gledališče

DEMOKRACIJA IN SUŽENJSTVO

Gledališče svojemu času ogledalo drži. Ni ogledalo krivo, da je slika v njem grda. Zato je treba ogledalo razbiti. Ali pa vsaj postaviti v kot in obrniti v senco. Samo norci in konji še verjamejo lepim besedam. Ne žalite konjev! Programov je veliko, - ta ali on, je naposled vseeno. Treba je samo, da so besede dolge in lepe (Cankar). Kadar plozajo trobente igralci nimajo polente (Danilo). Najprej pridejo trgovci, nato zemljemerci, na koncu vedno še soldatje. Kjer je vse naprodaj, na koncu teče kri. Prost pretok ljudi in kapitala. Kako bi demokratična elita razglabljala o neprestanem napredku najboljšega od vseh možnih svetov (Voltaire), če je ne bi hranila množica sužnjev? Zaprimo tovarne, razsujmo šole, pokmetimo mesta. Razmestimo mesta. Za narodov blagor iztrebimo sleherno sled sodelovanja, solidarnosti, skupnosti. Vse za neprestane spremembe. Permanentna revolucija (Trocki, Kidrič,…). Ko se do sita nasesamo, zamenjamo tudi stalno bivališče. Neusmiljeno tekmovanje. Brezobzirno. Profit pred ljudmi (Chomsky). Prišli trgovci z novci, za šalo v Blatno vas, zares (Župančič). Roparji, goljufi in prevaranti so na svoji veliki paradi. Po svetu prodajamo samo še kri, drugega nam ni ostalo nič. Katastrofa?

In svetega Jakoba, Jezusovega brata, Jeruzalemskega škofa, asketa, je veliki zbor obsodil na smrt s kamenjanjem. O, Palamed! O, vsi njegovi nasledniki!

Katastrofa!

 

Izr. Prof. Igor Maksim Košir, dipl. režiser

LJ/16.XI.2008

Sponzorji

Cvetličarna Šimenc Optika Feliks Sigledal.org Javni sklad za kulturne dejavnosti Republike Slovenije Mestna Občina Ljubljana