Opis predstave

DRUŽINSKA ZADEVA (komedija)

Režija: Jaša Jamnik

 

Avtorja: Agnes Jaoui, Jean-Pierre Bacri

Režija, prevod in priredba: Jaša Jamnik

Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer

Asistent kostumografije: Bojan Vister

Izbor glasbe: Jaša Jamnik

Koreografija: Meta Černe, Katja Fajdiga

 

Premiera: 30. januar, 2009

Predstava traja 1 uro in 50 minut in ima 1 odmor.

 

Igrajo:

Betty..........Katja Fajdiga

Denis..........Leopold Pungerčar

Henri..........Žiga Sedmak

Gospa Menard..........Mileva Sovdat / Lili Bačer Kermavner

Philippe..........Boris Car

Yolande..........Meta Černe / Katarina Lukšič

 

Nagrade:

PLAKETA za najboljšo predstavo festivala, Rapassage fest, november 2010

PLAKETA "Aleksandar Popović" za najboljšo scenografijo, Rapassage fest, november 2010

MATIČEK za najboljšo predstavo v celoti, 49. Linhartovo srečanje, oktober 2010

ČUFARJEVA PLAKETA za najboljšo predstavo po izboru publike, Čufarjevi dnevi, 2009

 

Ostali sodelavci:

Vodja predstave in rekviziterka: Majda Pamič

Oblikovalka maske: Urša Vrbančič

Maskerke: Urša Vrbančič, Incognito design

Garderoba: Slava Brzin

Vodja tehnične ekipe: Milenko Pavlovič

Tonski tehnik: Matjaž Ugovšek, Goran Lorencin

Lučni mojster: Boris Milanko

Izdelava in predelava kostumov: Bojan Vister

Izdelava scene: Milenko Pavlovič, Ivan Kostanjevec

Fotografije: Bor Slana

 

 

Glavno, da vse ostane v družini

Prav nenavadno je, da se Slovenci s postavitvijo Družinske zadeve v prevodu, priredbi in režiji Jaše Jamnika na oder Šentjakobskega gledališča šele prvič srečujemo z delom poklicnih in zasebnih partnerjev Agnes Jaoui (44) in Jean-Pierra Bacrija (57). Sta namreč zvezdi francoskega sodobnega dramskega in filmskega pisanja, kar več kot dokazujejo tri filmske nagrade cezar in nagrada za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu (za film Comme une Image / Kakor slika.) Čeprav sta oba Juda severnoafriških korenin, poreklo ne zaznamuje njunega pisanja. Mnogo bolj je v ospredju poglobljena psihološka analiza družinskih odnosov, ki spominja na »filmsko samoterapijo« Woodya Allena. Tudi humor je podoben in se napaja v kompleksih, ki se jih liki na vse kriplje, a neuspešno poskušajo znebiti. Prav tovrstni motivi - namreč ujetost v lastno spodletelo bivanje - so odlika, ki pisanje Jaouijeve in Bacrija dviguje nad enostavno situacijsko komiko do ravni žlahtne komedije v pravem pomenu besede.

Družinska zadeva pri tem ni izjema. Dogajanje je postavljeno v družinsko gostilno, kamor člani razširjene družine Menard iz tedna v teden prihajajo lajšati simptome duševnih bolezni (in »bolezni«). Ko se zastor dvigne, se ukvarjajo z naslednjimi težavami: Henrija zapušča žena, Betty skriva razmerje z natakarjem Denisom, Phillipe se žre zaradi ponesrečenega nastopa na televiziji, Yolande, ki ima danes slučajno rojstni dan, za katerega se nihče ne zmeni, se ne žre, saj je že vajena, da jo vedno ignorirajo. In ga. Menard, glava družine, ki je s svojo oblastnostjo in avtoritarnim zatiranjem otrok zakuhala večino zgoraj naštetih problemov? Žal mora spet ugotoviti, da so se zbrani - morda z izjemo Phillipa - na vso moč potrudili uničiti še en večer in dokazati, kako nesposobni so vsi po vrsti. Z drugimi besedami - ozračje je ravno pravšnje, da družina položi vse stare in nove račune, potem pa njeni člani končno odrastejo, se osamosvojijo in zaživijo polno, srečno, sproščeno življenje. A ne družina Menard. Pri njih se položijo vsi stari in novi računi, potem pa se ostane v družinski gostilni, da se lahko »družinska zadeva« znova zgodi čez eno leto ali - še raje - čez en teden.

Vsi ti poudarjeno zapleteni in očitno nerešljivi družinski odnosi v drami jasno postavljajo smer režijskemu konceptu. Jaša Jamnik sceno očisti, kar daje igralcem po eni strani vso svobodo za razvoj likov in dogajanja. Po drugi strani pa se pri zabavanju gledalcev - končno gre vendarle za komedijo - lahko zanesejo večinoma le na svoje sposobnosti. V delno oporo sta jim le paraliziran, napol mrtev pes in pokvarjen juke boks, dva na videz neopazna, a pomembna elementa v igri. Pes namreč predstavlja simbol, kako se v družini Menard ravna z ljudmi. Ko ugotovimo, da v resnici precej slabše kot s psi, drama neha biti samo neškodljivo merjenje moči ampak resen primer za družinsko terapijo. Juke boks, ki se oglaša in izklaplja tako nedosledno in nepredvidljivo, kakor si člani družine Menard nedosledno in nesistematično želijo rešitve svojih majhnih in velikih problemov, pa sporoča, da rešitev še ni prav blizu. Ali pač? Prav omenjena dva pogosta povoda za nastanek komičnih situacij nazadnje pripomoreta, da sporočilo drame lažje doseže gledalca. Brez ironične distance bi Družinska zadeva zavila v smer eksistencialističnih Sartrovih Zaprtih vrat in pristali bi naravnost v peklu, ki ga predstavljajo ljudje okoli nas. V tragediji, ki se dogaja nam. A smeh odpre vrata in nas reši. Če se namreč lahko smejimo peklu družine Menard, potem obstaja vsaj majhna možnost, da se pekel ne dogaja tudi nam. Če pa se nam že, ga je - hvala bogu - lažje prenašati, kot se zdi.

 

Jaša Jamnik

 

Gledališki multipraktik

Jaša Jamnik je študij na ljubljanski AGRFT zaključil leta 1989, potem pa počel vse, kar je v gledališču, na radiu in televiziji mogoče početi. Režiral je več kot 50 predstav, v mnogih tudi igral, pisal scenarije, sinhroniziral risanke…

Za svoje delo je prejel številna vidna priznanja -izpostavimo le nagrado za najboljšo predstavo po izboru občinstva na festivalu SKUP (2005) in sicer za uprizoritev Ti nori tenorji, ki je leto kasneje postala tudi ŽLAHTNA KOMEDIJA na Dnevih komedije v Celju.

Galerije slik za to predstavo