Milan Golob, direktor

Osnovna celica – gledališče!

Zamislite si, da živite v svetu, kjer vas nihče ne pozdravi in ne pogleda v oči, saj so vsi zazrti v črn pravokotnik na dlani. Gre za svet, v katerem se človek dotakne človeka samo tedaj, ko se po nesreči zaleti v bližnjega, ker je preveč zaverovan v lastno črno luknjo pozornosti. V takem svetu ljudje vzdržujejo intenzivne stike zgolj z napravami. V najboljšem primeru gre za osebne androide, ki jim vdano služijo in jim ponudijo pravi odgovor na čisto vsako vprašanje. Še več, vedno so nam na voljo, svetujejo nam, vedno so prijazni in dosledni v izpolnjevanju naših želja – nagovarjajo nas, da jim zaupamo, in proti nam iztegujejo roko prijateljstva. Včasih sicer te naprave nekoliko halucinirajo – ne vemo kdaj in ne zakaj -, a nič ne dé: ljudje imamo radi varljive prerokbe, ki nam jih šepetajo digitalne Pitije. V takšnem svetu je umetnost namenjena trženju, predvsem trženju lastnega statusa, saj tisti, ki imajo dober okus, žanjejo več všečkov in splošno priznanje. Življenje v takšni distopiji se mi zdi malenkostno in prazno, a poteze teh sprememb se že kažejo tu in zdaj - kot zareze v tkivu sodobne družbe ter se vidno odražajo tako v duši kot telesu dandanašnjega slehernika. Zaradi tehnoloških in družbenih sprememb izgubljamo občutek, kako je biti potopljen v intimni človeški doživljaj. To pa boli; boli brez mesta na telesu, ki bi ga lahko pokazali zdravniku.

V osnovni šoli smo se učili, da je osnovna celica družbe družina. Danes, bi sklenil, je osnovna celica posameznik. Ta posameznik pa je revež, saj premore obilo blaga vseh vrst, spolirano zunanjo podobo, a tudi veliko osamljenost. Sprašujem se, po čem hrepeni, za kaj mu je mar.

Ali se je sposoben nasmehniti?

      Zakaj se (ne) smeji?

            Zakaj se ne smeji (več)?

                  (Še) več!

                        Ali (se) ima kaj rad?

                              Ali ima (sploh) (še) koga rad?

V resnici ne verjamem, da bodo človeška bitja kdaj klonila pred tem, kar se nam predstavlja kot neizbežna nujnost. Ne želim verjeti. Zato iščem rešitve in iščem odgovore – seveda najprej pri sebi, tj. v Šentjakobskem gledališču. Umetnost in še zlasti gledališka umetnost ima izjemen potencial v boju zoper veliko zablodo, ki jo imenujemo čas, v katerem živimo, saj je vedno živa in aktivna. Po definiciji, sicer ne gre za gledališče.

Vsa naša dejavnost na odru in v zaodrju je skupno delo ljudi, ki s svojo domišljijo, talentom in skrbnostjo izpričujejo predvsem to, da jim je mar in da so tu drug za drugega – da, usodno odvisni smo drug od drugega. Gledališčniki se tega še kako zavedamo.

Naše gledališče je prostor, kjer se srečujemo, dotikamo, igramo, čustvujemo … Skupaj z vami, drage abonentke in cenjeni abonenti, gradimo to mogočno utrdbo, ki kljubuje pogrošnosti sveta in malodušju, ki ga utruja. Prelistajte Repertoarno knjižico za sezono 2024/2025, ki je lahko nastala zgolj po zaslugi skupinskega dela številnih sodelavcev in članov Šentjakobskega gledališča. Naj bo naš letošnji repertoar načrt za droben prispevek k izboljšanju sveta v katerem živimo. Vanj so vključeni člani in članice Šentjakobskega gledališča, člani ustvarjalnih kolektivov z režiserji na čelu in še plejada gledaliških poklicev s katerimi bomo ustvarjali ugodne pogoje za predstave, ki bodo iz vas izvabile smeh, krohot, pa tudi razmislek in notranje motrenje. Nemara duhovno rast, ki se živemu človeku lahko primeri zgolj ob spremljanju živih predstav, v katerih nastopajo živi ljudje.

Vabim vas, da se nam pridružite v Šentjakobskem gledališču tudi v sezoni 2024/2025.

Milan Golob

direktor