Govedina legendarno

Milan Jesih:

GOVEDINA LEGENDARNO

Režija: Jaša Jamnik

Kostumografija: Ana Matijevič

Glasba: Gregor Strniša in izvajalci

Asistent kostumografije: Bojan Vister

Igrajo:

Rok Gombač, Grega Močivnik, Miha Vlaj, Katja Fajdiga, Danijel Šmon, Boris Car, Tjaša Valentinčič, Mateja Zelič, Nina Franko, Srečko Kermavner, Saša Hodnik, Jurij Torkar, Edi Gril, Grega Usenik, Božo Okorn, Žana Močnik, Leopold Pungerčar

Sodelavci:

Vodja predstave in rekviziterka: Majda Pamič

Oblikovanje maske in frizur: Incognito Design

Maskerke: Urša Vrbančič, Nataša Vrenjak, Maša Prešern

Garderoba: Slava Brzin

Vodja tehniËne ekipe: Milenko Pavlovič

Tonski tehnik: Marko Bančič, Matjaž Ugovšek

LuËni mojster: Boris Milanko

Izdelava in predelava kostumov: Bojan Vister

Izdelava scene: Milenko Pavlović, Ivan Kostanjevec

Poskusite gledati Govedino legendarno in hkrati misliti na resničnostni šov

Najprej stavek o času nastanka in kraju dogajanja zgodbe o bikcu Ferdinandu. Ko je bila zapisana, je bila Španija na pragu državljanske vojne, Evropa pa ideološko razpeta med črni ekstremizem Nemčije in Italije ter rdeči ekstremizem Sovjetske zveze. Ironija je, da je imelo Munrojevo kratko delo približno tako nizko leteče literarne ambicije, kot so nizko leteče Ferdinandove bikoborske. Bila je le predloga za ilustratorsko vajo. A ker zaostrene družbenopolitične razmere niso tolerirale nevtralnosti, je tudi bikca Ferdinanda potegnilo v konflikt. Tradicionalistični desničarji so ga brali kot kritiko bikoborbe - enega najbolj svetih, nedotakljivih ljudskih izročil, simbola Španije. In knjigo prepovedali. Bolj zaradi načelnega nasprotovanja kakor zaradi resničnega pacifizma je zato Sovjetska zveza bikca Ferdinanda izberala za enega svojih zastavonoš. Rezultat? Hollywood je naredil (kratki animirani) film, programiran za uspeh.

Ves ta družbeno-politični kontekst sodobnemu branju in odrskemu uprizarjanju umanjka. Imamo pač drugačen svet. Nič več velikih ideologij, nič več smrtonosne rulete s stavo na rdeče ali črno, nič več apriornih (ad hoc izvensodnih) sojenj. Pacifistični bik, ki pod plutovcem ovohava cvetje, je v takšnem svetu muzejski eksponat. Zato je bilo z njim treba nekaj narediti. Milan Jesih izvirno pripoved razširi v dramo v verzih. Španska vas sicer ostane to, kar je - živalska farma. A zvezde predstave so po novem Muro, Sisko in Rujko - trije narcisoidni biki, ki sanjajo o bikoborbi in slavni smrti v areni. Zanje navijajo prašiči, gosi, kure, voli in ostala živina. Vse skupaj se godi v organizaciji župana španske vasi osla ter dveh madridskih gospodov s čudnima klobukoma. In da ne pozabimo - osrednji lik pravzaprav postane mati krava, ki si od vsega najbolj želi videti svoje bikce krvave klecati v pesku arene.

Vsi ti junaki, ki si neznansko želijo posončiti se v soju bikoborske slave njihovega sovaščana, težo dogajanja prenesejo s Ferdinandovih pleč. Rinejo v ospredje z bahaškim mlatenjem prazne slame, ključni dogodek pa postane večerja, na kateri goveja mati Cika in zrcali današnji čas bojevitih povzpetnikov in izigranih miroljubnežev v svetu vsakovrstnega klanja in prav zato tudi gospodarske uspešnosti. Še nobena Jesihova igra ni bila tako prežeta s sarkazmom, porojenim iz globoke človeške prizadetosti, iz rane sveta, ki jo pesnik opazuje tako kot njegov Ferdinand, nemočen in zgrožen.

Mi temu dodajmo še pripombo o resničnostnih šovih. Jesihova igra je namreč način, kako elegantno zaobiti moralistično debato o samoponiževanju glavnih akterjev in pridobitništvu režiserjev, pa vseeno povedati, kako zagovedno se nam zdi vse skupaj. Kajti res! Poskusite gledati glavne junake bike, navijačice kure, zarotnika osla in konferanso prasico ter obenem misliti na kak aktualni resničnostni šov. Ironično - zaradi podeželske scene prva pride na misel Kmetija. Toda ali je takšno razumevanje v resnici zvesto naravi bikca Ferdinanda, ki leži pod plutovcem, voha cvetje in se ne meni za skrbi človeka? Ali pa je Govedino legendarno morda bolj primerno brati samo zelo naivno, na prvo žogo - kot jezikovno poslastico, polno besednega izumiteljstva in zabavnega duhovičenja? Če jo vidimo kot tako, je kot bi sedeli v dobri gostilni in počasi žulili kozarec rdečega in kos govedine, ki smo ju naročili izključno zaradi užitka v okusu. Tako fino je Jesihovo pisanje. Potem pa pri dobrem večernem šniclju to zgodbo tudi zaključimo - mirno, neambiciozno, politično korektno. Kakor je Jesihova Govedina legendarno ob svojem izidu mirno končala le na valovih slabo poslušanega art radia in na straneh slabo branega literarnega mesečnika.