Milan Golob, direktor

Šentjakobsko gledališče je nastalo kot otrok prosvetljene vizije meščanskih krogov, ki so se povezovali znotraj Gospodarskega naprednega društva za šentjakobski okraj; to je bilo raznoliko združenje, ki so se mu pripojili še folklorno in pevsko združenje ter  gledališka sekcija - Šentjakobsko gledališče, delujoče v obliki gledališkega društva ali združenja. Današnje gledališče je tako dedič silne ustvarjalne vizije.

Šentjakobsko gledališče s stoletnim delovanjem ni zaznamovalo zgolj Ljubljane, temveč je postalo sui generis poimenovanje določene vrste ustvarjanja in preraslo v prepoznavno znamko slovenskega gledališkega ustvarjanja. Zaradi dolgoletnega delovanja, pridobljenega strokovnega znanja, preživetvenih veščin in kontinuirane ustvarjalne rasti delujemo kot svojevrsten most med gledališči in državo. Povezujemo ustvarjalne strasti samorodnih igralcev, ki skozi neukročen talent našo dejavnost prelivajo v domišljijo naših gledalcev. V svoji ambiciji od nekdaj segamo višje, pogosto se pojavlja pojem polprofesionalnosti, s katerim opredeljujejo resnost našega delovanja, katerega žebljica na glavico je delo s profesionalnimi ustvarjalci. V slovenskem prostoru zavzemamo posebno mesto; ne nazadnje smo društvo v javnem interesu, pomen našega delovanja pa je letos potrdilo tudi Ministrstvo za kulturo z vpisom Šentjakobskega gledališča v register nesnovne kulturne dediščine. Vse to, predvsem pa stoletna tradicija, nas, to si drznem reči, postavlja na piedestal slovenskih ljubiteljskih gledališč.

V času, ko nastaja ta zapis, se slovensko gledališče srečuje z nepojmljivo situacijo, koronavirusno epidemijo, ki je zaprla vrata gledališč ter ostalih kulturnih ustanov in katere dolgotrajnost in globina posledic so nam še neznanka. Šentjakobsko gledališče pomni številne katastrofe, ki jih je v svoji dolgi zgodovini doživelo in tudi preživelo. Druga svetovna vojna in zapovedani "kulturni molk", ki je utišal naše igranje v letih 1941-1945, se lahko v nekaterih pogledih primerja s trenutno situacijo. Ampak brez skrbi, morda smo omejeni z okoliščinami, vendar smo svobodni in poživljeni v svoji strasti do igre. Korona nas seveda sili, da »posodobimo« svoje razumevanje gledališča; sodeč po tujih raziskavah utegne biti naša dve- ali celo triletna sopotnica in vsi gledališki ustvarjalci smo se prisiljeni soočati z njenimi posledicami. Moja vizija je, skupaj z nastajanjem trenutne produkcije vred, zelo situacijsko pogojena. Vem samo to, da se moramo spreminjati, saj bo za gledališče po koncu korone še toliko bolj veljalo - vse je mogoče.

Prav zato je stoletnica krasna priložnost ne le za slavnost, temveč za revitalizacijo – osmislitev naše zgodovine in identitete, s pogledom naprej. Ne morem si predstavljati boljšega primera za to kot predstave Augusta Strindberga PELIKAN v režiji Mareta Bulca. Gre za prvo uprizoritev Šentjakobskega gledališča, ki jo bomo po natanko sto letih v življenje obudili 9. junija 2021 na prenovljenem Šentjakobskem odru (gre za skorajda dvomilijonsko investicijo MOL-a v Mestni dom, v katerem domujemo že od leta 1932). Predstavljam si, da se bodo na ta dan v uprizoritvi, na odru na simbolen način združile silnice preteklega in vizija prihodnjega Šentjakobskega gledališča.

Vem, da boste častitljivo obletnico praznovali skupaj z nami,

ker se zavedate kako krhki smo,

saj bivamo zgolj kot podoba;

v vašem pogledu.