Šentjakobsko nekoč

Začelo se je v šentjakobskem predmestju. V času vsestranske suše po prvi svetovni vojni, ko se je prebujala tudi slovenska domovina, po odmiranju čitalnic so se zbrali navdušenci v takratnem Gospodarsko naprednem društvu za šentjakobski okraj. Največji zapuščini tega društva sta bili Šentjakobska knjižnica in Šentjakobski oder, ki so ga ustanovili nekdanji čitalničarji in spremenili v repertoarno gledališče; v prvi sezoni leta 1921/22 so uprizorili kar 16 premier s 56 ponovitvami. Gledališče je živelo v prostorih otroškega zavetišča v Florjanski ulici. V sezoni 1932/34 pa so se preselili v Mestni dom in delovali do leta 1941, ko jim je italijanski okupator porušil oder in v dvorano naselil svoje gasilce. Leta 1946 je po kulturnem molku teater spet začel delovati. Zgradili so nov oder in tako se je začelo polpoklicno obdobje gledališča. Kar 12 igralcev je bilo stalno angažiranih. Ob svojem igralskem delu so opravljali tudi za gledališče nujno potrebna opravila, drugi igralci pa so za odigrane predstave prejemali skromen honorar. Po šentjakobskem zgledu so začela delovati tudi druga gledališča takega tipa: na Jesenicah, v Škofji Loki, Kranju, na Ptuju. Leta 1964 je ta polpoklicna doba ugasnila in gledališče je postalo spet ljubiteljsko.

Šentjakobsko gledališče je doživljalo več obdobij: že leta 1922 je prevzel mesto režiserja Milan Skrbinšek in kar nekaj sezon je potekalo v znamenju absolutnega vodstva tega znamenitega režiserja in igralca. Skrbinšek je uprizoril skoraj vsega Cankarja na tem odru in upravičeno je zapisal v Jutru 25. 4. 1925 Srečko Kosovel: "Če pojde tako dalje, bo treba hodit poslušat Cankarja k Šentjakobčanom. V ljubljanski Drami ga itak ne moremo več slišati, ker ga tam ni." Skrbinškovo obdobje se je leta 1929 končalo, ker je ta veliki umetnik moral zaradi nerazumevanja takratnega vodstva Narodnega gledališča odpovedati vsako sodelovanje. Gledališče je ostalo odvisno samo od svojih moči. Tako so, za delo poprijeli ustanovitelji Viktor Markič, Drago Pogorelec-Karus, Milan Petrovčič (ki je režiral več kot sto gledaliških del, umetniško vodil teater v polpoklicno dobo in doživel ponovno ljubiteljsko obdobje).

Kakšno je bilo to gledališče? V svojem prvotnem času je bilo za današnje pojme prav avantgardno-eksperimentalno. Ljudsko igro so igrali za blagajno in za vzdrževanje. V obdobju po drugi svetovni vojni pa je bilo v Ljubljani delo razdeljeno drugače: Drama SNG je igrala klasiko in sodobno problemsko dramo, na novo ustanovljeno Mestno gledališče ljubljansko meščansko dramo in komedijo, Šentjakobsko gledališče pa je v načelu moralo gojiti ljudsko igro in komedijo. Le včasih so skrenili z dogovorjene programske smeri in zaigrali še kaj drugega. Kulturni politiki pa so trdili, da vendar potrebujemo gledališče za občinstvo, ki še ni zadosti zrelo za Dramo. To je Šentjakobčane precej peklilo, saj so mu oponašali tudi z javno kritiko in mu zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih strigli peruti in ga večkrat hoteli preprosto ukiniti.

V osemdesetih letih je Šentjakobsko gledališče uprizorilo blizu 10.000 predstav. Naštudiranih je bilo čez 500 iger – od tega 165 domačih del. Slovenski avtorji so doživeli kar 61 krstnih uprizoritev, tuji pa so bili prvič na Slovenskem na tem odru blizu sedemdesetkrat. Nastopilo je blizu 1000 igralcev in igralk, plesalk in plesalcev, glasbenikov. Sodelovalo je 70 režiserjev. Čez 1000 prestav so Šentjakobčani uprizorili tudi na gostovanjih – pa pri naših zamejcih v Italiji in Avstriji in zdomcih v Švici. Tudi v nekdanji naši "širši domovini" je bilo Šentjakobsko gledališče reden gost.

Kaj je bilo Šentjakobsko gledališče, morda najbolje pove pismo legendarnega Staneta Severja: "Zmeraj sem se dobro počutil na Šentjakobu. Ob njegovem prazniku moram zapisati, da je bil dolga leta pomembna akademija za igralsko umetnost, in vesel in ponosen sem, da sem bil njen učenec …"

Iz Šentjakobskih vrst je mnogo igralk, igralcev in režiserjev odšlo v poklicna gledališča, k slovenskemu filmu, na radio in televizijo. Šentjakobčani so zapolnili prve vrzeli ob ustanavljanju Mestnega gledališča ljubljanskega. Po "vajeniški dobi" na tem odru še danes odhajajo mladi na AGRFT in potem v slovenska gledališča in tudi v svet.

Zapisal: Peter Ovsec

Ljubljana, glasilo mestne občine Ljubljana, september 2000