Mojca Kreft, umetniška vodja

Šentjakobsko gledališče Ljubljana ostaja žlahtno repertoarno ljubiteljsko gledališče!

Stoletni razvojni tokovi delovanja Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, kot ga danes izrisujejo njegovi ustvarjalci, predvsem pa igralci in snovalci, spremljevalci in kronisti tega enkratnega slovenskega ljubiteljskega teatra, razgrinjajo pred nami v najrazličnejših ustvarjalnih obdobjih delovanja svoja intimna opažanja v razsežnostih, ki jih težko samo racionalno ovrednotimo s poskusnimi vatli znanstveno raziskovalnih prijemov; dodati jim moramo tudi  v naš zgodovinski spomin zapisana čustva in srčnost.

Občinstvo, ki gledališče zvesto spremlja že vsa desetletja, mu zaupa, mi pa mu verjamemo; tem bolj, ker ob ustnem izročilu vestno ohranja bogato arhivsko zapuščino, dokumentarno in rokopisno gradivo. Ustvarjalci Šentjakobskega gledališča sami pripovedujejo in izpisujejo svoje zgodbe o žlahtnosti tovrstnega ustvarjanja z obujanjem spominov nanj.

Praznovanje stotih let delovanja nekega gledališča, še posebej Šentjakobskega, enega najstarejših repertoarnih ljubiteljskih gledališč v Evropi s profesionalnim vodstvom, je poseben praznik. Njegove kakovostne gledališke uprizoritve, literarno ovrednotene v zakladnici slovenske in svetovne dramatike, so na odru izpričevale neizbrisno ustvarjalno sled v gledališki zgodovini z režiserji, igralci, skladatelji, scenografi, kostumografi in številnimi drugimi poklicnim sodelavci - le igralec, član gledališča, je ostal ljubitelj; navdihovalo ga je igralstvo, navdihovala ga je neulovljivost živega gledališča.

Repertoar Šentjakobskega gledališča je in bo tvorila zgodba, »sestavljena« iz dramskih besedil slovenske, evropske in svetovne dramske zakladnice, gledališče bo sledilo najžlahtnejšemu izobraževalnemu gledališkemu sistemu, in bo vsemu temu ostajalo zvesto. Nobena gledališka forma sodobnih scenskih umetnosti, od klasične odrske upodobitve dramskega besedila do postmodernih ali performativnih postavitev, celo ambientalnih ali eksperimentalnih scenskih dogodkov, ne bi smela biti tuja v tem odličnem gledališču.

Begotnost gledališkega časa je v stoletju teatrsko izrazno bogate duhovne in žive dediščine Šentjakobčanov zagotovo zapustila prepričljivo sled: slovensko gledališče in slovenska gledališka zgodovina 20. in 21. stoletja sta bogatejša tudi zaradi ustvarjalne, umetniško intelektualne silne moči Šentjakobskega gledališča Ljubljana.  

Ljubljana je mesto kulture – mesto gledališč, univerzitetno mesto, glavno mesto Republike Slovenije in ena tistih svetovnih prestolnic, ki nenehno potrjujejo sloves kulturnega in omikanega mesta; prestolnica, ki je stoletja, kljub najrazličnejšim hotenjem po nesmiselnih spremembah, vztrajala v svojem kulturnem in umetniškem poslanstvu ter zavezanosti slovenstvu. Ta vztrajnost bo s številno igralsko družino in vsemi  Šentjakobčani vodilo tudi  prihodnjih repertoarjev svobodnih iger brez meja.

Mojca Kreft, dramaturginja in teatrologinja